Postopno razodetje je temeljni nauk v baháʼíjski veri, ki uči, da Bog versko resnico razodeva postopoma in ciklično skozi čas, po vrsti božanskih Glasnikov, ter da so nauki prilagojeni potrebam časa in kraja njihovega pojava.

V tem pogledu ima vsaka Božja Manifestacija svojo posebno individualnost, natančno določeno poslanstvo, vnaprej določeno razodetje in posebej opredeljene omejitve. Vsaka izmed njih je znana pod drugačnim imenom, zaznamovana s posebno lastnostjo, izpolni določeno nalogo in ji je zaupano posebno Razodetje.

— Bahá’u’lláh

Prihod vsakega novega glasnika in nauki, ki jih prinaša, so primerjani s prihodom pomladi, saj ti nauki svetu prinašajo novo življenje. Baháʼíji sprejemajo ustanovitelje »velikih svetovnih religij« kot Božje Manifestacije. Običajni seznam, na katerega se baháʼíji pogosto sklicujejo, vključuje Krišno, Budo, Zaratustro (Zoroastra), Abrahama, Mojzesa, Jezusa, Mohameda, Bába in Bahá’u’lláha.

Med Božjimi darovi je tudi razodetje. Zato je razodetje postopno in neprekinjeno. Nikoli se ne konča. Nujno je, da se resničnost Božanstva z vsemi svojimi popolnostmi in lastnostmi razsvetli v človeškem svetu. Resničnost Božanstva je kakor neskončen ocean. Razodetje lahko primerjamo z dežjem. Si lahko predstavljate, da bi dež prenehal? Vedno, nekje na obličju zemlje, dež pada.

— ‘Abdu’l-Bahá

Prerok in ustanovitelj baháʼíjske vere, Bahá’u’lláh, je jasno povedal, da ima Bog dva glavna razloga za vzpostavitev religije:

Božji namen pri pošiljanju svojih Prerokov ljudem je dvojen. Prvi je osvoboditi otroke ljudi iz teme nevednosti in jih voditi k luči pravega razumevanja. Drugi je zagotoviti mir in spokojnost človeštva ter mu dati vsa sredstva, s katerimi ju je mogoče uresničiti.

Eden od načinov, kako razumeti enost vseh Božjih Prerokov, je razmislek o njihovih najglobljih in najmočnejših notranjih sporočilih. Če na ta osrednja sporočila pogledamo z modrostjo in uvidom, lahko vidimo, da izjave in nauki teh Božjih Manifestacij izražajo eno samo resnico. ‘Abdu’l-Bahá pojasnjuje:

Razmišljamo o božanskem načrtu za spravo verskih sistemov sveta. Bahá’u’lláh je dejal, da če bi iz vsakega od različnih verskih sistemov izbrali enega razumna posameznika in bi se ti predstavniki zbrali z namenom raziskati resničnost religije, bi ustanovili medversko telo, pred katerim bi lahko obravnavali in reševali vse spore in razlike. Takšna vprašanja bi se nato tehtala in presojala z vidika resničnosti, vse posnemanje pa bi bilo zavrženo. S to metodo in postopkom bi se vse sekte, denominacije in sistemi združili v eno.

Bahá’u’lláhov temeljni nauk je enotnost sveta človeštva. V nagovoru človeštvu pravi:

Vsi ste listi enega drevesa in sadovi ene veje. 

S tem je mišljeno, da je svet človeštva podoben drevesu, narodi ali ljudstva so različne veje tega drevesa, posamezna človeška bitja pa so njegovi plodovi in cvetovi.

Bahá’u’lláh je svet človeštva primerjal s človeškim telesom. V tem organizmu je na milijone celic, različnih oblik in delovanja, ki imajo svojo vlogo pri ohranjanju zdravega sistema. Načelo, ki ureja delovanje telesa, je sodelovanje. Njegovi različni deli ne tekmujejo za vire, temveč je vsaka celica že od svojega nastanka povezana z nenehnim procesom dajanja in prejemanja.

Sprejemanje enotnosti človeštva zahteva, da popolnoma odpravimo predsodke – ne glede na to, ali so povezani z raso, vero ali spolom.

Bahá’iji verjamejo, da bo nekega dne na svetu napočil vsesplošni mir. Dejansko vsebujejo nauki Bahá’i zelo veliko jasnih, specifičnih prerokb in obljub o miru na svetu:

Da bi vsi narodi postali eno v veri in vsi ljudje bratje; da bi se okrepile vezi naklonjenosti in enotnosti med človeškimi sinovi; da bi se prenehala različnost ver in odpravile razlike med rasami – kaj je v tem slabega?… A tako bo; ti brezplodni spori, te pogubne vojne bodo minile in prišel bo “največji mir”. 

Čas je za razglasitev univerzalnega miru – miru, ki temelji na pravici in pravičnosti, tako da človeštvo ne bo izpostavljeno nevarnosti. Trenutno smo priča zori vsesplošnega miru, upamo, da bo njegovo sonce kmalu zasijalo in s svojo svetlobo obsijalo Vzhod in Zahod. 
— Abdu’l-Baha

Pravzaprav Baháʼíji preiskovanje resnice razumejo kot najpomembnejši vidik človekovega življenja.

Vsi imamo um, srce in dušo. Ko se ti trije mogočni instrumenti združijo v iskanju smisla, lahko naša inteligenca, čustva in najgloblje duhovne težnje razkrijejo našo resnično notranjo resničnost. Baháʼíjska vera vsakogar spodbuja, naj se poda na to pot duhovnega odkrivanja.

Bog je v človeka položil moč razuma, s katero je človeku omogočeno raziskovati resničnost. Bog ni želel, da bi človek slepo posnemal svoje očete in prednike. Obdaril ga je z umom oziroma zmožnostjo razmišljanja, s pomočjo katere mora raziskovati in odkrivati resnico; in tisto, kar spozna kot resnično in resnično, mora sprejeti. Ne sme biti posnemovalec ali slepi sledilec kogar koli. Ne sme se brez preiskovanja popolnoma zanašati na mnenje nobenega človeka; temveč mora vsaka duša razumno in samostojno iskati ter priti do resničnega sklepa, vezanega le na to resničnost.

Bahá’u’lláh, ki je vse človeštvo pozival, naj samo raziskuje duhovno resnico, nas spodbuja z besedami: »Poglejte v vse stvari s preiskovalnim očesom.« Odprto duhovno raziskovanje lahko zavzame številne oblike, vendar baháʼíjski nauki priporočajo iskanje pomena tudi navznoter — prizadevanje, da bi spoznali in razumeli svoj pravi jaz:

Ko se duhovno naravnani poglobijo v ocean svojega pomena, na površje prinesejo bisere svojega notranjega pomena.

Ko se posvetite duhovnemu iskanju, lastni neodvisni preiskavi resničnosti, postanete pravi iskalec. Seveda se lahko učite iz izkušenj in znanja drugih, vendar morate na koncu pustiti, da vaše lastno srce in um odločita, v kaj resnično verjamete.

Iz tega razloga baháʼíji nimajo duhovščine. Vsak baháʼí nosi odgovornost za svojo lastno duhovno rast. Vsak baháʼí moli in meditira, kakor sam presodi; ne obstajajo pridige, govori, zakramenti, spovedi ali rituali; vsako baháʼíjsko skupnost pa upravljajo demokratično izvoljeni organi, ne pa posamezne avtoritete, ki bi lahko vsiljevale svoje razlage drugim.

Baháʼíjski nauki iskalce spodbujajo, naj berejo in preučujejo svete knjige vseh ver — in naj presežejo njihove dobesedne, zunanje besede, da bi odkrili njihove globoke, simbolne notranje pomene. Hkrati Bahá’u’lláh iskalce resnice poziva, naj raziskujejo tudi svojo notranjo pokrajino in se učijo razumeti same sebe: »Človek mora torej brati knjigo lastnega jaza …«

Takšno poglobljeno samoraziskovanje, združeno z iskanjem notranje in zunanje resnice, vodi iskalca na pot uvida, duhovnega razvoja in rasti.

‘Abdu’l-Bahá je znanost opisal kot “najbolj plemenito” od vseh človeških vrlin in kot “odkrivalka vseh stvari”.

Nauki Baha’i navajajo temeljno skladnost znanosti in religije. To stališče izhaja iz prepričanja, da je resnica (ali resničnost) ena sama. Če je namreč resnica res ena, ni mogoče, da bi bilo nekaj znanstveno napačno in versko resnično. ‘Abdu’l-Bahá to misel odločno izrazi v naslednjem odlomku:

Če so verska prepričanja in mnenja v nasprotju z znanstvenimi standardi, so to zgolj vraževerja in domišljije, kajti nasprotje znanja je nevednost, otrok nevednosti pa je vraževerje. Nedvomno mora obstajati soglasje med pravo religijo in znanostjo. Če se ugotovi, da je neko vprašanje v nasprotju z razumom, sta vera in prepričanje vanj nemogoča in ni drugega izida kot omahovanje. 

— ‘Abdu’l-Bahá

Bahá’u’lláh trdi, da sta človekova inteligenca in razumske sposobnosti darilo Boga:

Ta dar daje človeku moč, da prepozna resnico v vseh stvareh, ga vodi k temu, kar je prav, in mu pomaga odkriti skrivnosti stvarstva. 

– Bahá’u’lláh

Znanost je rezultat sistematične uporabe teh od Boga danih moči.

Če želimo, da družba resnično napreduje, je treba odpraviti vse vrste predsodkov, pa najsi gre za predsodke, ki temeljijo na spolu, rasi, veri ali statusu. Že samo prepričanje, da je ena skupina ljudi zaradi etničnih ali družbenih razlik boljša od druge, je strup, ki prizadene življenje naših skupnosti, nas razdvaja in zanika našo pravo identiteto plemenitih bitij.

Sprejemanje enotnosti človeštva zahteva, popolno odpravo predsodkov – rasnih, verskih ali povezanih s spolom. Nobena etnična ali kulturna skupina ni nadrejena drugi. Vsi so deležni enake mere Božje ljubezni.

Vsi verski, rasni, patriotski in politični predsodki so vzroki vojn in rušijo zgradbo človeštva. Vse to je treba zavreči in odpraviti.  — ‘Abdu’l-Bahá

Pomislite na rože na vrtu; čeprav se razlikujejo po vrsti, barvi, obliki in obliki, jih osvežuje voda enega samega izvira, poživlja jih dih enega vetra, poživljajo jih žarki enega samega sonca, ta različnost poudarja njihov čar in povečuje njihovo lepoto.

O OTROCI ČLOVEŠKI!
Ali ne veste, zakaj smo vas vse ustvarili iz istega prahu? Da se nihče ne bi povzdignil nad drugega. Vedno razmišljate v svojih srcih, kako ste bili ustvarjeni. Ker smo vas vse ustvarili iz iste snovi, je vaša dolžnost, da ste kot ena duša … 

— Bahá’u’llá

Pravice moških in žensk morajo biti enake. Ženske morajo biti deležne enakih pravic do izobraževanja. To jim bo omogočilo, da se usposobijo in pridobijo kvalifikacije ter napredujejo na vseh stopnjah poklica in dosežkov. Svet človeštva ima namreč dve krili, moško in žensko. Če bo eno krilo ostalo šibko in pomanjkljivo, bo omejevalo moč drugega in uspešen let bo nemogoč. Zato sta popolnost in dovršenost človeškega sveta odvisni od enakomernega razvoja teh dveh dejavnikov.

Spisi Baha’i obljubljajo, da je vstop žensk na vsa področja človeštva neizpodbitno in nesporno dejstvo. Nobena duša ga ne more upočasniti ali preprečiti. Ženske ne bodo zapostavljene na nobenem področju, povsod bodo dosegle takšno stopnjo, ki bo veljala za najvišjo stopnjo v svetu človeštva. Sodelovale bodo pri vseh zadevah. Ko bodo ženske v celoti in enakopravno sodelovale pri zadevah sveta, se bodo vojne končale. Ta prispevek žensk k vzpostavitvi svetovne enotnosti in miru bo neizogibno priznan in razvit.

Svet človeštva ima dve krili: moško in žensko. Dokler ti dve krili nista enako močni, ptica ne bo letela. 

— ‘Abdu’l-Bahá

Baháʼí vera uči, da bi moral svet sprejeti mednarodni pomožni jezik, ki bi ga ljudje uporabljali poleg svojega maternega jezika. Namen tega nauka je izboljšati sporazumevanje ter spodbujati enotnost med ljudstvi in narodi. Baháʼíjski nauki pa obenem poudarjajo, da mednarodni pomožni jezik ne sme izpodriniti obstoječih naravnih jezikov in da je treba za ohranitev kulturnih razlik uresničevati načelo enotnosti v raznolikosti.

‘Abdu’l-Bahá je spodbujal uvedbo univerzalnega jezika in dejal, da bi ta pomagal ustvariti pogoje za svetovno enotnost:

Skupni jezik bo postal najmočnejše sredstvo za splošni napredek, saj bo povezal vzhod in zahod. Svet bo spremenil v en sam dom in postal božanski vzgib za napredek človeštva. Povzdignil bo prapor enosti sveta človeštva in Zemljo spremenil v univerzalno skupnost. Ustvaril bo ljubezen med otroki ljudi in dobrohotno sožitje med različnimi veroizpovedmi.

Da bi omogočili popolno razumevanje med vsemi ljudmi, bo sprejet univerzalni pomožni jezik, v šolah prihodnosti pa se bosta poučevala dva jezika — materni jezik in ta mednarodni pomožni jezik, ki bo bodisi eden od obstoječih jezikov bodisi nov jezik, sestavljen iz besed vseh jezikov.