Evropski mladi razmišljajo o svoji vlogi pri prenovi družbe
BUKAREŠTA, Romunija — V številnih regijah sveta se mladi znajdejo ujeti med dvema nasprotujočima si vizijama svoje prihodnosti — eno, ki jih spodbuja k iskanju priložnosti drugje, in drugo, ki jih kliče, naj prispevajo k prenovi lastnih skupnosti.
Približno 500 mladih iz 22 držav Vzhodne Evrope se je nedavno zbralo v Bukarešti, da bi se soočili prav s to napetostjo: kaj pomeni postati nosilec pozitivnih sprememb v družbah, v katerih živijo?
Konferenca z naslovom »Praktiki miru: mladi, ki preoblikujejo Evropo« je bila zasnovana kot pomemben trenutek v daljšem procesu pogovorov in delovanja.
V uvodnem nagovoru je Jevgenija Poluektova, članica Sveta svetovalcev v Evropi, priznala globoke izzive, s katerimi se soočata regija in svet. Ob sklicevanju na trajajoče konflikte, ki so prizadeli skupnosti po vsej Evropi, je poudarila, da kljub najboljšim prizadevanjem številnih voditeljev in institucij trajni mir ostaja nedosegljiv.
»Pomislite, zakaj ste prišli sem — da bi svet na novo zgradili na trdnih temeljih,« je dejala gospa Poluektova.
Namesto da bi mir razumeli kot nekaj, kar je mogoče doseči zgolj z oddaljenimi pogajanji ali spremembami politik, so udeleženci raziskovali, kako lahko njihove lastne soseske postanejo prostori, kjer se v vsakdanjih odnosih ukoreninijo enotnost, pravičnost in medsebojna podpora.
Pelagia, udeleženka iz Romunije, je razmišljala o pomenu biti praktik miru:
»To pomeni brezpogojno ljubiti drug drugega — ne glede na barvo kože, kljub različnim veram in kljub vsem razlikam, ki obstajajo med nami. Ko to razumemo, lahko služimo svoji skupnosti.«
500 mladih iz 22 držav Vzhodne Evrope, tudi iz Slovenije, se je zbralo v Bukarešti, da bi raziskali, kako okrepiti svoja prizadevanja za prispevanje k izboljšanju svojih družb.
Preplet znanja in rasti
Pomembna tema, ki se je pojavljala skozi celotno srečanje, je bila narava izobraževanja in njegov odnos do družbenih sprememb.
Vprašanje, zastavljeno udeležencem, ni bilo zgolj, kako pridobiti več znanja, temveč kakšno izobraževanje je potrebno, da bo naslednja generacija bolje opremljena za prispevanje k napredku družbe in ne njenemu nazadovanju.
Vzdušje konference so obogatila številna nova prijateljstva, ki so se spletla med udeleženci.
Pogovori so raziskovali, kako formalno šolanje — čeprav dragoceno za razvoj intelekta in poklicnih spretnosti — pokriva le del tega, kar pomeni biti izobražen.
Udeleženci so razpravljali o tem, da njihova prizadevanja na lokalni ravni predstavljajo več kot le obšolske dejavnosti ali prostovoljno delo. S temi prizadevanji razvijajo svojo sposobnost, da se spopadejo z najbolj perečo potrebo človeštva: naučiti se živeti skupaj v enotnosti in delovati za skupno dobro.
Bora s Kosova je delila pogled, ki temelji na izkušnjah njene družine skozi generacije. Opisala je, kako so njeni stari starši odraščali v času razširjene nepismenosti, kako so se njeni starši v obdobjih konfliktov borili za dostop do izobraževanja, ona pa ima danes priložnosti, ki so bile prejšnjim generacijam odrečene.
Vendar je njeno razmišljanje seglo dlje od hvaležnosti za dostop do programov moralnega in duhovnega opolnomočenja:
»Izobraževanje nas plemeniti, ker nas poniža — spoznamo, da vse, kar vemo, nikoli ni dovolj, pa vendar še naprej iščemo znanje.«
Borine besede kažejo na razumevanje izobraževanja kot nečesa, kar ne oblikuje le tega, kar vemo, temveč tudi to, kdo postajamo — in s tem tudi družbo, ki jo lahko skupaj zgradimo.
»Izobraževanje je sredstvo, s katerim se učimo, kako biti boljši, bolj plemeniti, bolj nežni. Uči nas biti praktiki miru skozi znanje, empatijo in zaupanje.«
Potrpežljivo delo, ki je pred nami
V treh dneh je duh med udeleženci presegel zgolj navdušenje in navdih ter prerasel v spoznanje, da se lastnosti, ki se gojijo v skupnosti, lahko širijo navzven, vplivajo na vedno širše kroge odnosov in postopoma spreminjajo značaj družbenih prostorov.
Osrednjega pomena pri tem spoznanju je bilo zavedanje, da se takšna sprememba začne pri posameznikih, ki se učijo v svoje življenje vnesti večjo skladnost — uskladiti svoja prepričanja, teženja in vsakodnevna dejanja v celovito enoto.
Kašaf s Poljske je pojasnila, kako ji je srečanje pomagalo prepoznati potrebo po večji povezanosti med različnimi vidiki njenega življenja, ki so se ji prej zdeli nepovezani.
»Eden glavnih uvidov, ki je v meni najbolj odmeval, je bila ideja o življenju v skladnosti, kjer študij, kariera in služenje niso ločeni, temveč del ene skupne poti,« je povedala.
Med konferenco so bile v posvetovalne razprave vključene tudi glasba in pesem, ki sta s svojo močjo umetnosti bogatili celoten program.
Dejavnosti za krepitev timskega duha so poglobile prijateljske vezi in okrepile občutek tovarištva.
Kašafina izkušnja ji je pomagala razjasniti pot naprej. Kmalu po konferenci se je preselila v drugo mesto, kjer je lahko pomagala pri programih moralne vzgoje za mlajše ter hkrati nadaljevala študij medicine.
Njena zgodba, tako kot zgodbe mnogih drugih udeležencev, izpostavlja širše gibanje, ki se oblikuje po vsej regiji. Mladi spoznavajo, da potrpežljivo delo gradnje zmogljivosti za naslavljanje temeljnih vzrokov družbenih izzivov ter spodbujanje enotnosti na lokalni ravni skozi dolgotrajna prizadevanja za gradnjo skupnosti — čeprav manj takoj opazno kot dejanja, usmerjena v hitre, a pogosto nevzdržne spremembe — nosi obljubo trajnih sprememb.
Prizadevanje za izgradnjo nove civilizacije, je dejala gospa Poluektova, »bo zahtevalo prizadevanja številnih generacij.«
